Hoarrachkogel

Hči diplomata

Hči diplomata nam oriše nekoliko drugačno slika mejni policist sliko, kot zgodba o mejnem policistu. Veliko detajlov je zalo zelo podobnih, veliko pa se jih drastično razlikuje. Tudi njej so se stiki z begunci vtisnili globoko v spomin, mogoče celo bolj kot stiki z drugimi otroci v vasi. Ko je njen oče še živel, so ga kot prevajalca veliko krat poklicali na krajevni urad. Govoril je kar osem jezikov. Ko je umrl, je bila stara štiri leta, mejni policisti pa so ljudi, ki so jih našli na Koglju ali pa kje v bližini, pogosto pripeljali k njeni mami, ki je bila Slovenka in je govorila tudi hrvaško in nemško. Kasneje so jih zato mnogokrat napotili k njim. Mama jim je po navadi pripravila vročo kopel v velikem kopalnem škafu iz kositra, ali je bil morda iz cinka.  ,ki je bil iz kositra, morda iz cinka. Ko je z njihove kože izginila umazanija, ki se je nabrala na dolgih poteh preko travnikov in gozdov, polj in jarkov, jim je pripravila še nekaj za pod zob. Nato jim je ponudila še prenočišče, nekateri so spali tudi po več kot 12 ur, preden so si končno odpočili. S tem so bile osnovne potrebe za nekaj časa zadovoljene, jezikovna prepreka pa, vsaj za enkrat, premagana. Marsikateri je zajokal od olajšanja. Nekateri so se čez leta vračali, da bi videli, ali ta ženska še živi. Nikoli ni bila sama na Hoarrachkoglju, vsaj kot otrok ne. Nekaj krat Nekajkrat je bila tam s svojo mamo, na lovu za lisičkami. Tam sta seveda srečali mejne vojake in kot majhno deklico jo je bilo zelo strah pred temi nevarnimi možmi, ki so v uniformah in s puškami oboroženi patruljirali po gozdu in ji, ko so jo zagledali, zaklicali stoj!  Te vojake so namreč velikokrat prevažali čez celo državo, da so nato ob meji lahko opravljali svoje dolžnosti, iz juga na sever, iz vzhoda na zahod in obratno. In njena mama, ki je bila nedvoumno Avstrijka in je s svojo hčerko govorila nemško, se je rada kdaj pozabavala z mejnimi vojaki in jih ogovorila v hrvaščini. Ti so bili seveda popolnoma zmedeni in niso vedeli, kaj storiti. Njeni hčeri pa se te situacije niso zdele nedolžne in zabavne, temveč so bile predvsem strah vzbujajoče, zato ni rada zahajala tja. Sploh pa ne sama. Povedala mi je, da so se na tej meji dogajale tudi hude stvari. Vrtnarska družina, ki je stanovala tam v bližini, je svoje drve nabirala v gozdovih na Hoarrachkoglju. Oče, mati, otrok so v delovnih oblekah hodili po gozdu, ko jih je mejna straža aretirala. Mogoče so zaradi goste podrasti nenamerno prečkali mejo, ne da bi to hoteli in ne da bi priznali, da so avstrijsko stran kdajkoli zapustili, kakorkoli že, se je zgodba za vse tri končala v Mariboru, kjer so jih dolgo zasliševali zaradi vohunjenja, dokler se ni končno razkazalo, da nikakor niso vohuni. Pa tudi na drugi strani meje je bilo občutiti represijo. Njenega očeta so obtožili za komunista. Govoril je namreč osem jezikov, med drugim tudi slovenščino, ruščino in hrvaščino. Strah ga je bilo, da ga bodo zaprli. Kot politični zapornik je bil v kar treh koncentracijskih taboriščih. Točno je vedel, česar se je za bati. Tudi po njegovi smrti tega ni bilo konec, saj se tudi njena mama ni mogla izogniti sovražnim napadom. Ker je bila „Vindišarka“, se je ljudem zmeraj zdela sumljiva.

Tudi o dogodivščinah med kratkimi obiski v Jugoslaviji nam ne more pripovedovati, ker ni imela obmejne prepustnice, saj njena družina ni imela kmetije, vsaj uradno ne, čeprav je tudi pri njih poljedelstvo in živinoreja bila nekaj popolnoma običajnega. Njena družine meje ni doživljala kot nekaj milega, kot nam jo je  opisal mejni policist. Za njo je bila meja zelo trdna. Njena zgodba pripoveduje predvsem o veliki mržnji, ki je vladala na obeh straneh meje, o nesporazumih, s katerimi so se soočali zemljiški posestniki, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje, ter o družinah, ki jih je nenadna postavitev meje popolnoma razdvojila. Tudi zaradi vsega tega je danes vesela, da so se stvari spremenile. Da je vse bolj odprto. Boljše. Želi si, da bi tudi njena mama lahko to doživela. Toda še zmeraj vidi težave, ki se ji včasih zdijo zelo grozovite. Mladi, ki teh grozot niso doživeli, se priključujejo gibanju nacionalistov in se do svojih sosedov vedejo več kot le zadržano. Tudi ljudje, ki se imajo za izobražene in moderne, univerzitetno izobraženi in premožni ljudje, sprašujejo, ali je slučajno kdo od „tam spodaj“ povabljen na skupno prireditev. Ali pa so popolnoma začudeni, če ne že celo zgroženi, če se kdo pelje v Slovenijo kaj pojest. „Le kako se lahko tja pelješ jest? Pa saj tega ne moreš jesti!“ Takšnih izjav ne more razumeti. „To so tujci, hudobni so in nas hočejo samo okrasti in ogoljufati, vse nam jemljejo vstran.“ Tudi takšno mnenje imajo nekateri. Še zmeraj. „To niso samo ljudje iz Afganistana ali Sirije ali ne vem od kod še, temveč moji znanci, prijatelji in sorodniki, in prav zgrozi me, da se to še danes dogaja. Bojim se, da bo s slabšanjem gospodarskega stanja v Avstriji ta strah pred tujci postal še večji…“ Meni, da se da ljudi hitro naprtiti proti komu in v njih vzbuditi sovraštvo. Zato upa, da je dovolj razumnih ljudi, in da jih bo tudi v prihodnje dovolj, da ne bomo drug drugega pobijali, če bi res prišlo do stiske. Verjame v moč tesnejšega stika in je zelo vesela čezmejne ideje za projekt Zgodbe s Hoarrachkoglja. Niso vsi odnosi taki slabi, tudi tega se seveda zaveda. Maja leta 1945 si nihče ne bi mogel misliti, da bodo, kljub vsem strupenim mislim, ki še vedno strašijo v glavah ljudi, lahko kdaj obstajali tako mirni in odprti odnosi med ljudmi. „Zato sem zelo optimistična, da bodo stvari šle na bolje.“

Natalie Baggovout, 14. August 2013, Leibnitz