Hoarrachkogel

Mejni policist

Sedemdeseta leta. Ali morda osemdeseta? In spet so v gozdu našli nekaj moških. Premočenih, tresoči se, mnogi so imeli s seboj otroka. Azil, azil, so dejali, drugih besed v nemščini niso poznali. Mogoče Romuni? Vsekakor so »ubogi hudiči«, o tem so se mejni policisti strinjali. Mnogi tihotapci preko gozda na Hoarrachkoglju poskušajo prečkati mejo. Povedal mi je, da so skoraj vsi kmetje, ki so živeli blizu meje, imeli pse, in ko so vsi psi naenkrat postali nemirni, je nekdo poklical mejno stražo in možnost je bila velika, da so na Koglju našli kup trepetajočih beguncev. S sodelavci je begunce odpeljal do pristojnega urada, kjer je v za tiste čase kar dobro opremljenem zaporu včasih sedelo in čakalo tudi po petdeset ljudi. Urada sta bila v Traiskirchnuin v Schwechatu. Otroci so jokali. Sodelavec, ali pa celo on sam, se je ob dveh, treh ali pa štirih zjutraj odpeljal do lekarne v Strassu in kupil otroško hrano, ki so jo nato pripravili v kuhinji na postaji. Sčasoma so zbirali tudi stara oblačila, da so imeli begunci vsaj nekaj toplega. S sodelavci so se trudili, da bi svoje delo opravljali čim bolj človeško in dostojno. Njihov rekord leži pri 2800 prosilcev za azil na leto. In kakšno je bilo zanj delo s temi ljudmi? »Lepo, no, mislim lepo,… ta čas me je zelo zaznamoval, saj smo na lastne oči videli stisko in bedo, ki jo morajo ti ljudje pretrpeli ti, da lahko pridejo do sem.«

Že kot otrok je mejo dobro poznal. Iz Cmureka se je kot petletnik preselil sem, ravno pravočasno, da je prvi razred osnovne šole lahko obiskoval v Strassu. Bližnje meje nikoli ni doživljal kot breme, toda že kot otrok jo je lahko čutil. Na severu, vzhodu, zahodu je bila dežela prosta, na jugu pa kar naenkrat uniformirana, nevarna straža. Že kot otrok je z družino prečkal mejo v Jugoslavijo, da so šli po nakupih. Kupovali so mineralno vodo, meso in vsa možna poceni živila. In četudi meja ni bila železna zavesa, je bilo prečkanje prava dogodivščina. Natančna kontrola potnih listov, pregled avtomobila, in le nekaj sto metrov za mejo se je razprostiral čisto drugačen svet, kot ga je poznal. In ko so se vračali domov, se je ves postopek spet ponovil, le uniforme so bile druge. Leta 1968 je tudi sam postal mlad mejni policist, ki je pregledoval avtomobile in delal z begunci. Patruljiral je na Bubenbergu oz. Hoarrachkoglju in pri tem srečeval graničarje, jim včasih ponudil kakšen cigaret, če so si zaradi zahtevane korektnosti do nadrejenih sploh upali odzdraviti. Ali pa je po poti nabiral kostanje in gobe, ko je bil primeren letni čas. Te kontrolne patrulje po naravi zato sploh ni doživljal kot neprijetne ali celo nevarne temveč kot dobrodošlo spremembo monotonemu delu na mejnem prehodu v Špilju, tranzitni točki z nenehnimi zastoji zaradi zdomskih delavcev napotenih proti srednji Evropi.

Danes je upokojen. Še zmeraj se srečuje s svojimi nekdanjimi sodelavci z obeh strani meje. Iz zadržanega službenega prijateljstva, ki je služilo predvsem uspešnemu opravljanju vsakdanjih dejavnosti, s spodobnim kegljaškim večerom in ustreznim povabilom kolegov z druge strani, se je razvilo nič kaj zadržano zasebno prijateljstvo. Prav zato 2. julija prirejajo spominski dan, na katerega se že 22 let spominjajo najhujših obmejnih spopadov, med katerimi so njihovi kolegi iz južne strani meje obvarovali tako njihova vozila kot tudi njihova življenja. Majhen moški pevski zbor iz Šentilja zapoje slovensko himno in druge slavnostne pesmi, medtem ko 15 do 20 mož, ki so v tem času opravljali svojo službo, uživa v drobi hrani in pijači ter se spominja. Spominjajo se tudi sprememb, ki so se zgodile v zadnjim 22 letih. Meja je odprta in ljudje so končno spet pravi sosedje. In več časa ko mine, manjše postajajo razlike. Tudi jezikovna ovira, ki je nastala po ob odcepu po prvi svetovni vojni, mislim, da počasi izginja, predvsem zaradi dobrega znanja angleščine med mlajšimi generacijami. Da severno od meje skoraj nihče ne govori slovensko, vseeno občuti kot manjši kulturni primanjkljaj. Zmeraj smo se zanašali na to, da tako ali tako vsi nemško govorijo govorijo nemško In prav to jezikovno oviro bi bilo treba odpraviti, kar pa bo trajalo še zagotovo vsaj eno generacijo. Na prihodnost ob Bubenbergu gleda izredno pozitivno in odnosi med ljudmi, ki živijo na tem območju, se mu zdijo vedno boljši in boljši.

Danes več ne potrebujemo dovolilnice za prečkanje meje, osebna izkaznica in pohodniški čevlji (če sploh potrebujemo pohodniške čevlje), so dovolj, da se lahko od sončnega vzhoda do sončnega zahoda,koliko krat kolikokrat želimo, in neovirano sprehajamo preko meje. Odkar je upokojen, le redko kdaj zaide na Hoarrachkogel. Bolj je navdušen nad vinsko cesto na zahodu. Tam je več okrepčevalnic in manj pragozda. Na Koglju se še ne bi ravno splačalo odpreti kakšne. Povedal mi je, da še ni dovolj prometa za okrepčevalnico.

Vsaj za zdaj še.

Franz Tscherner, 08. September 2013